ORL ali zivljenje brez polipa

No, pa sm iz tahudga ven! Uspavali so me med krohotom v operacijski. Teli na ORLju so res vsi tko zabavni, da se loh kr skos rezis, dobr so jih natreniral pomirit pacienta. Al pa pac vsi taki so, kaj js vem, tak ultra duhovit kolektiv.
No...mene so poslal na drug svet ob 13.20 in uro kasneje sm odprla oci in vprasala koliko je ura. Ker me je pac zanimalo. Drgac je bil pa cuden obcutek, tokrat so me uspaval skozi zile, ko ti spustijo tisto rec notr, pece in boli cela roka, ampak pol pa hitro zaspis. Tko nimam pojma, kako pol namontirajo telo, da siroko odprejo usta in mi porinejo siroko in dolgo cev do grla, do glasilk. Skozi to cev namrec operirajo. Moram priznat, da niti ne bi zelela vidt same sebe, tako nebogljene in z jezikom ven. Najbrz. Ko so me zbudili, sem bila ze v okrevalni sobi, tam pocakajo, da se srcni utrip spet normalizira, potem gres pa naprej ajat v svojo posteljo. Sem bla pa pri sebi tudi, ko so me prestavili z operacijske mize na posteljo. Noro, kaksna eleganca, hop hop pa te prehendlajo, svaka cast.
Kakorkoli ze, zunaj je turobno, mleko je razlito po nebu in cukrarna zeva vso svojo grozo, res bi jo pocasi ze lahko podrli in zgradili nekaj koristnega. Jaz in moja robocop roka sva okej, danes prenociva se tukaj, jutri pa domov, juhuhu. Domaca oskrba je vedno boljsa od bolnisnicne, pa druzba tudi. Komaj cakam. Blokec in kuli sta berajt, js bom pa najbrz jutri ze tudi. Zdele se mi se mal vrti in vsake toliko stemni pred ocmi, ampak bom ze. Sej bo tko al tko kmalu tema. Navzven in navznoter.