Moj vrt

Ko sem bila majhna, smo z družino vsako zimo hodili smučat na Soriško planino. Spali smo pri neki gospe v vasi Sorica, kjer so imeli tudi krušno peč, ob kateri smo lahko posedali, lesena tla, polna velikih grč in grozeča ogledala, ki so visela pod stropom nagnjena proti tlom. Mogoče so bile celo slike, ne spomnim se natančno, bi morala vprašati, se je le vse skupaj dogajalo v mojem rosnem otroštvu, ko lahko stvari malo pomešaš med seboj in si kakšno zgodbo zapomniš skozi svoje otroške oči.

Nekega dne smo šli na sprehod do vaške gostilne, na kosilo, kavico ali deci, kaj jaz vem, kaj so naši starši takrat počeli, oni so bili itak iz drugega planeta, kdo bi jih razumel, pa še stari kot zemlja, tam nekje, okoli trideset. Skratka, sedeli smo v gostilni in na mizi je bila revija z naslovom "Moj vrt". Nisem še hodila v šolo, vendar sem črke že poznala (o madoniš, iz naše pa še nekaj bo, so se takrat še veselili) in jih počasi začenjala povezovati v besede. Pa sem počasi brala moooooojjj vvvvrrrrrrt (beri: moj v rt, v rit, če bi lepo napisali), meni se je zdelo krasno, razumela nisem, kaj pomeni (jasno, če sem pa narobe prebrala, vsebina revije z mojim naslovom bi bila popolnoma drugačna od tiste prave), vsi tisti vesoljci so se pa nasmejali do solz. Ja, otroci so pa res eno samo zadovoljstvo!

No, leta so minila, počasi sem tudi sama postala kot zemlja star vesoljec in na svojem balkonu (po novem tudi z novo lepo belo ograjo, takšno iz pravljic) imam tudi svoj/moj (pravzaprav najin) vrt. Čisto pravi, z bazililko, rožmarinom, peteršiljem in celo koruzo. Pridružil se jim bo pa še paradižnik, pa še kakšna začimba. Že zdaj se veselim vseh tistih finih osmic, ko se bodo sestavine z balkonskega vrtička polupčkale s sirčkom, lososom, olivcem in skupaj zaplavale v dobrem Alfonzovem vinu.