Iz Ljubljane v Rateče v petih urah

Kolikor se spomnim, je blo vedno tako, da si prišel do Jesenic hitro, potem si pa mislil, da si že v Kranjski gori, pa se je vseeno še kr nekaj časa vleklo...ampak, ker si bil v avtu, ni blo kšne večje panike. No, zadnjič so se pa fantje nekaj menili, da bi šli do Rateč kar s kolesi. Kar je še malo dlje od Kranjske gore, pa še malo počasneje, kot z avtom. Punce naj bi se pa pripeljale z avtomobili polnimi piknik pijače in jedače. Glede na to, da mene vedno bolj mikajo izzivi in glede na to, da bi šla letos rada s kolesom v Pulo, se mi je zdel tale trip krasna ideja. Pa sem rekla, da grem tudi jaz s kolesom.
Priznam, bolj, ko se je bližala sobota, bolj sem upala na dež, šanse zanj so bile velike, saj je ves maj prej in pol deževalo. Ampak očitno je nekdo tam zgoraj menil, da se moram soočiti z izzivom in je dotično soboto odpru nebo, razmaknil oblake, na veliko modrino porinil sonce in nam omogočil vrhunski dan za kolesarjenje. Nisem počepnila, kar sem rekla, sem rekla, grem pa pika.

Dobili smo se ob 7ih zjutraj in se lepo lagano sportski odpeljali po sivi poti na Gorenjsko. Šlo je neverjetno lahko, v Kranju smo bili kot bi mignil, po ravnem, po klancu gor in dol, ob cesti, po kolesarski poti, malo po pločniku, enkrat spredaj v koloni, drugič zadaj... Tudi od Kranja smo šli lepo po stari cesti naprej, občudovali naravo, veliko modrino neba, prepredeno s snežno belimi oblaki, ki se je nekje daleč dotikala vrhov gora in pod njimi živo zelene trave. Barve so bile, kot bi jih narisal Bojan. Ali pa jaz v Picassi. Dan je bil res ču-do-vit! V Podbrezju je na nas prežal največji in najdaljši dvig, pa smo tudi tega zgrizli brez težav. Sama nad sabo sem bila navdušena, vesela, da me ni bilo treba nikjer čakati, ali bodriti. Vsi tisti počepi pri Sokolu in Josipu se ja morajo nekje poznati. Na Jesenicah je bil drugi postanek, da smo se odžejali in nafilali z energijo, nato pa po cesti samo še do Mojstrane in od tam po turistični poti do Rateč. Fantastično!

94 kilometrov, po stari cesti od Ljubljane do Rateč, sem premagala brez težav, fantje so mi nadeli naziv "Železna Lady", ker nisem popustila niti za trenutek (kaj bi šele bilo, če bi imela specialko, namesto treka?). Pet ur je minilo, kot bi trenil in zadovoljstva na koncu se skoraj ne da opisati. Poezija! Bil je res en lep topel majski dan.