Ceja

To je Ceja. Otok v okolici Kamenjaka, tam pri Premanturi, vasici, ki paše k Puli, tam nekje čisto na koncu Istre, na samem rtu. Cejo smo gledali vsak dan, vseh deset let in nekaj, kolikor smo jih preživeli na naši parcelci. Čez poletje seveda, pozimi nismo hodili na morje, na naši parceli je rastla trava in preraščalo jo je robidovje, pa še vojaki so jo okupirali, tako da za nas ni bilo prostora. Cejca, kot ji pri nas radi rečemo, mi je prirasla k srcu malo bolj, kot so mi tudi vsi ostali otočki tam okoli. Pa niti ne vem zakaj, nič posebenga se ni zgodilo v povezavi z njo, bila je prvi otoček, na katerem je zrasel bife in kjer je včasih tudi ponoči gorela luč, ker so imeli zabavo. Ampak vse to mene takrat še ni zanimalo, sem bila še prevelik otrok. Zanimala me je le Cejca, otok kot tak. Večkrat smo jo obiskali, prehodili in se kopali v njenih skrivnostnih zalivčkih. Vse to smo sicer počeli tudi na ostalih otočkih, raziskali smo čisto vsakega posebej, vendar ima Cejca vseeno neko posebno mesto. Bila je vsak dan tam, prva, ki si jo zagledal, ko si prišel na morje in zadnja, kateri si pomahal, ko si žalosten odšel nazaj v Ljubljano.