Tokrat naju (no, vsaj mene) je gnala tudi radovednost, kaj dela gospod Palca (http://sash-ita.blogspot.com/2013/06/gospod-palca.html). Žal sva prišla prepozno, gospod Palca se je nekaj dni prej odpeljal s smetarskim vozilom. Kar skočil je nanj, pomahal v slovo in se odpeljal v neznano, so nama povedali. Baje je imel na obrazu narisan nasmešek. Jap, gospod Palca je bil od nekdaj popotnik po duši, pa je končno zbral pogum in šel raziskovat svet. Naj uživa kolikor se le da, mogoče nam pa pošlje kakšno kartico.
Gospodu Palci sem tudi sama v mislih pomahala v slovo in že smo hiteli opazovat pridne mravljice, kako so obdelovale kobilico. Mrtvo ja. Tekale so sem in tja in vlačile okončine in druge dele telesa, včasih poskočnih kobilic, tja, v tisto svojo luknjo. Kobilic na morju ne maramo, ker nam lahko pogrizejo kopalke, zato jih mendramo in nosimo mravljam. Mravlje imamo radi, ker kobilice pospravijo v svojo hišo in se hkrati še nahranijo (vsaj tako se nam zdi, saj nihče ne ve čisto zares katera hrana je mravljam najljubša). Ampak, kaj pa, ko bodo mravlje začele same iskati kobilice okoli naših prikolic in šotorov? Takrat nam njihova avtocesta najbrž tudi ne bo všeč, bohnedaj, da naletijo še na odprto marmelado, ali pozabljen košček salame. Komu bomo pa nosili pomendrane mravlje? Če jih bomo sploh še lahko pomendrali, morda jim kobilice dajo toliko moči in energije, da nas mravlje prerastejo in bodo čez čas nas vlekle v svoje luknje, ko bomo za trenutek predolgo zaspali na soncu. Takole od blizu se mi zdijo kar grozne, tele male mravljice. Si predstavljate, da bi zrasle za kakšna dva metra? Jaz že vem, da mravljam ne bom nosila mrtvih kobilic. Nimam posebne želje po mendranju, pa še kaj hitro se mi lahko zgodi, da zadremam na soncu, no ja, v senci pravzaprav, je le treba paziti, da nas sonce ne opeče.
Ni komentarjev:
Objavite komentar