Ohcet po kitajsko

Prejšnji vikend smo bli na Kitajskem na eni ohceti. Aja ne, v Kitajski restavraciji na ohceti. Ne, ne, to tud ne. Mel smo ohcet v Ljubljani, mladoporočenca sta si pa želela na poročno potovanje na Kitajsko. Tko bo prav, ja. Pa smo se zbrali in jima podarili letalske karte za v Peking. Da pa ne bi lih podarili ene brezvezne kuverte (ki bi sicer vsebovala letalski karti), je moral vsak pripraviti še eno fotko sebe s kitajskim motivom. Karkoli.

Midva sva zadevo vzela resno, zapeljala sva se do Štepanjca pred kitajsko restavracijo in se vozila z biciklom (zarad tega komada: http://www.youtube.com/watch?v=eHQG6-DojVw) pred samosprožilcem, dokler nisva spraznila baterije na fotiču. OK, no, sej tudi v štartu ni bila čist polna, ker sem jo jaz, ja jaz ja, pozabila nafilati, ampak čist prazna pa tud ni bla. Kakšnih sto fotk sva pa le nardila. To nama gre res dobr od rok, narest preveč posnetkov, mislm. Izbira tiste prave fotke na koncu je ta zoprn del. Čeprav tokrat tud to  ni blo težko, js sm namreč mal preslišala, kako je prav, pa sem namesto dveh prstov (po kitajsko) ves čas kazala tri (po srbsko). Ja kaj nej no, ipak mal več srbov poznam, kokr kitajcev. Kokrkol, mladoporočencema smo podarili kolaž in karti in bila sta vesela, pomoje no, solze so ble, kar pa kr neki šteje. Mi smo bli pa tud hepi, da sta bla presenečena in hepi in da gresta na potovanje, kamor sta si zaželela.

Pa tud ohcet je bla fajn, super fajn. Od začetka do konca je blo vse tko, kokr treba, res kul. Bravo Tea in Brdo, le tako naprej! Čin Hun al pa kej...Ni hau...mogoče Šon Jen? Ne vem no, kitajsk pa res ne znam, loh sam rečem: "Nek vam bude sa srećom!"