Boat trip po Ljubljanici

Takole zgleda Ljubljanski grad iz ribje perspektive. Ja ja, sej vem, kakšen grad? Kje? A tista pikica, tam daleč? Ja, točno tista pikica, tam daleč, na vrhu griča, grajskega griča. Tisto je Ljubljanski grad iz ribje perspektive. Res je še daleč, ampak kljub temu te prežame občutek domačnosti, ko ga zagledaš. Še posebej, če si že tri ure na vodi, imaš mokro majico, sonce pa je skrito za drevjem. Takrat si vesel, ko zagledaš grajski grič, ker veš, da ni več dolgo do cilja.

Pa ne me narobe razumeti, izlet je bil odličen. Do Podpeči so naju zapeljali, tam sva napihnila čoln, se vkrcala in smo šli, s tokom reke. No ja no, tak je bil vsaj plan, greva do Podpeči pa lepo s tokom do Livade, da se ne bova mučila proti toku. Mhm, seveda ja, moram povedati, da me je kar malo presenetila ta naša lena Ljubljanica, ki bi očitno raje bila jezero. Toka ni bilo nič, ob vsaki bolj blagi sapici pa naju je začelo nesti nazaj proti Podpeči. Še dobro, da je bil najbolj vroč dan v tem tednu in sonce še visoko na nebu, da se nama ni nikamor mudilo. Enajst kilometrov in kusur, kolikor je dolga pot od Podpeči do Livade sva premagala v treh urah in še malo, z veslanjem seveda. Večino poti samo na zadnji pogon, sem pa tja pa sva vključila še sprednje motorje. Pot je zelo prijetna, tudi na navadno torkovo popoldne je dovolj časa zanjo, kakšno soboto, ko je časa ves dan, bi se pa zagotovo zgodil še piknik na bregu. Levem ali desnem, se ne bova nič opredeljevala, kjer nama bo pot prekrižala kakšna luštna jasica pač.

Takšna je pa statistika tega kanuističnega izleta: