Čakalnica

Oh, te čakalnice, v njih se čas res ustavi. Že tako in tako se je ustavil nekje daleč v preteklosti, stoli so stari in neudobni, stene so odrgnjene, stavba sama je potrebna prenove, potem pa prideš do čakalnice in se ustavi še ta čas, ki sicer nezadrzno nori iz sedanjosti v prihodnost. Se mi zdi, da se med cakanjem pri zdravniku vsak malo postara. To se vidi šele, ko spet stopiš iz zdravstvenega doma ali bolnice. Zunaj namreč čas hiti, ljudje hitijo, vse se odvija z nadzvočno hitrostjo, ti pa čakas. In čakaš. In si tam in čakaš. Čas stoji, ti pa, če imaš srečo, sediš. Potem pa prestopiš prag nazaj v realni svet in bum, si sedem ur starejši. To je res noro.

Ta čas, ta zrak, ta ambient bi se morali naučiti pakirati v lične stekleničke in ga mastno prodajati kot pomlajevalno kremo. Pravzaprav niti ne pomlajevalno, pač pa tistim, ki so v tem trenutku popolnoma zadovoljni sami s seboj in bi radi takšni ostali. Hm...nope, tako tudi ne bo šlo, verjetno bi prodali vsega skupaj deset steklenilk. Vsak z lahkoto najde nekaj, kar mu na sebi ni všeč, kajne? Pa magar samo tisto nekaj malega, kar bi se moral popraviti, potem pa le ustavimo krog staranja.

Ali pa ga preprosto sprejmimo. Staranje, mislim. Vse gube in lise odražajo naše polno življenje, v njih so zarezane naše izkušnje, te nam dajejo izraz, ki nas označuje, vse to se premakne, ko se nam nasmeh nariše čez obraz in vse to se razmoči, ko nam po licih polze solze. Po tem smo prepoznavni in všečni ali nevšečni in prav vsak delček moramo imeti radi. Pa tudi, če nam pocasi že skoraj povsod govorijo gospa, ko imamo sami sebe še za zelo navihano in včasih frfljasto gospodično.

Naslednjic k zdravniku (no ja, v čakalnico) prinesem knjigo, mogoče me paralelni izmišljeni svet ne bo odpeljal tako globoko.