Končno. Sem in tja pride kakšen teden, ki mu kar ni videti konca. Vsak dan je ponedeljek, o petku pa ne duha ne sluha, potem pa kar naenkrat, bum, petek! Ta teden sem ga res čakala, preveč je bilo vsega, vsak dan nekaj, kar naprej norenje, še v mraku od doma in ob mraku spet nazaj domov, pozno spat, zgodaj vstat, eh peh, dovolj je bilo. No, danes je pa končno prišel težko pričakovani petek. Še nekaj ur službe potem pa v objem gora, na samo, v tišino, v mir, poslušat dežne kapljice in vohat gozd. In gobe. Upam. Ja ja, tudi zaradi gob greva gor, naj bi jih bilo veliko, tako da že komaj čakam in pripravljam izgovore za policijske inšpektorje, ki nama bojo zatežili, ker bova v nedeljo peljala domov več kot dve kili gob na glavo.
Ha ha, da ne res no!
Ampak upanje umre zadnje, računam na jurčke z jajci, v omaki, z ajdovo kašo, na jurčkov karpačo, pa na pohane marele tam nekje do januarja. Tega vikenda se veselim skoraj toliko, kot prvega morja, tistega prvega v letu, ko niti še ni nujno, da bom že dovolj pogumna, da bi zaplavala, ker je najbrž šele marec ali april in morje mrzlo. Vseeno pa paše posedeti na obali in vdihavati sol. No, prav tako močno se veselim današnjega vonja gozda, pa magar deževnega in jutrišnjega zajtrka ob topli peči. Če bo še kaj gob, me bo pa najbrž kar razneslo!
Ni komentarjev:
Objavite komentar