Kampot ali vse se izide.

Kot receno, odhod z otoka ni bil najbolj enostaven. Na agenciji so nama rekli, naj poisceva katerokoli ladjo in naju bodo odpeljali nazaj v Kep, na otoku pa kot da se nikomu ni ljubilo ravno takrat peljati samo naju dveh. No, nekdo se je le nasel in smo sli. Se ravno pravi cas, da naju je iz pristanisca tuktukovec (ta pa je bil poslan od agencije, ceprav nisem verjela, dokler nisva sedela v minivanu) odpeljal do glavne ceste, kjer smo skupaj pocakali njihov minivan. Se za zadnjih 17 km, kolikor nam jih je ostalo do 
Kampota. Ceste se gradijo zato je potovanje zelo pocasno, ko bo pa dokoncano, bodo imeli prave avenije, s cudovitimi krozisci. Tuktukovec pravi, naj bi bila dela koncana cez mesec in pol. Hm no, ne vem, ce smo lahko tako optimisticni, morda dokoncajo v kaksnem letu, ampak pustimo se presenetiti.

Med voznjo nas je ves cas spremljal crn oblak, saj veste, tisti z velikim vedrom vode. Ko smo prispeli v Kampot, je ze kapljalo po sprednji sipi, pa naju je je prijazni sofer k sreci zapeljal do izbranega guest housa. Mislim, da je zato dobil tudi placilo. Takoj, ko sva odlozila nahrbtnike, se je oblak spotaknil in polil tisto svoje veliko vedro vode, hkrati z njim pa se vsi ostali oblaki. Lilo je tako, kot pri nas se nisem videla, nastala je dezna zavesa in v eni uri se je cesta spremenila v reko. Neverjetno. Ampak, kot sem rekla, po tezavnem odhodu z otoka, sva v novi dom prisla ravno pravi cas, vse se izide.

Pocakala sva, da se z neba zlije vsa voda in ceste postanejo prehodne in se podala v ogled mesta. Kampot je res lustno mesto ob reki, z nizkimi pisanimi hiskami, prijetnimi restavracijami in cudovitim soncnim zahodom. Tokrat sva vecerjala pri Captain Chimu, po priporocilu LP in je bilo res fino, ce pozabim na scurka za sosednjo mizo in smesno zabo, ampak te zivali so pac del tega sveta in se z njimi ne smemo kaj prevec ukvarjati.

Danes je nov, soncn dan in me prav zanima, kaj Kampot skriva za naju.