Ali čas diši?

Včasih je treba dati času čas in narest kratko pavzo. Lahko traja tudi ves mesec, sploh ni panike, čas itak tako hitro teče, da ta mesec mine en dva tri in smo že nazaj. Tako da, juhuhu, evo me nazaj!

Pavze je konec, leto se je obrnilo, kmalu se bo tudi prvi letošnji mesec, v resnici se pa ni prav veliko spremenilo, kajne? Če pogledam sebe, bi lahko govorila o spremembah v kilogramih, ampak s tem se ženske tako in tako ukvarjamo ves čas. Imam tudi novo barvo las, ki pa je ne opazi več nihče, ker se počasi vračam k svoji riđasti in je očitno tako naravna, da ni omembe vredna. Verjetno je kje nastala kakšna nova guba, pa kdo bi jih štel. Pa še nekaj novosti, ki se v življenju včasih kar zgodijo (da ga malo začinijo) in jih čas prej ali slej povozi. Dvakrat greš spat in je vse drugače, oziroma, pravzaprav isto.

No, sem pa v tem mesecu tudi spekla kar nekaj reči, več vrst pit, piškotov in štrudlja in odkar imam nov gnetilnik, tudi kruha. Priznam, da se prav nič ne pritožujem, fino je, kadar dom diši po domu, pa čeprav so ročke kuhinjskih omaric popackane z moko in tla pikajo zaradi sončničnih semen. Lepo je kadar čas diši.