Tatarski biftek

Tatarski biftek je ena taka reč, ki je nimaš kar doma, oziroma ga ne kupuješ vsakodnevno. Večinoma se na mizi znajde v okviru kakšnega praznovanja. Od božiča pa tja do novega leta ga torej lahko kar nekajkrat srečamo na toplem kruhu, prej podmazanem z maslom. Hujšanje je namreč prestavljeno na drugo leto, kakopak. Ker je pri nas doma kmalu po novem letu spet praznovanje, tokrat rojstnodnevno, smo imeli spet dober izgovor za mastenje s tatarcem.

Tokrat sem se odločila, da ga naredim sama. Prvič. Ker je bil moj rojstni dan in ker me je zanimalo, kako se ga naredi. Pojma nisem imela, kaj vse naj bi se zmešalo skupaj, da iz kepe dobro zmletega (mesar ga vsaj dvakrat spusti skozi mlinček) surovega mesa prideš do tistega slastnega okusa. Tako sem pri prvi gospe, ki se res dobro znajde v kuhinji dobila recept, druga, prav tako vešča kuharskih vragolij mi je bila pa mentorica.

Šla sem v nabavo, dobila res krasen kos govejega stegna, in smo začeli. No saj, bistvo je v tem, da vse sestavine dobro zmiksaš in jih nato še bolje ročno pregneteš z mesom. Vmes poizkušaš in dodajaš sestavine po potrebi. Vredno je omeniti, da na rumenjake in paradižnik z lahkoto pozabiš, s fileti pa ne gre pretiravati, ker imajo res močan okus. Sama sem v dobro kilo mesa dala dva mala inčuna in je kar trajalo, da je izginil vonj po ribah. Pravzaprav niti ne vem, zakaj bi filete sploh dodajal, če se potem tako boriš, da izgine vonj in okus po njih, ampak okej, če niso bili nekega davnega leta, ko se je prvič pisal recept za tatarski biftek tiskarski škrat, potem naj ostanejo.