Ob Ljubljanici je razstavljena fina zbirka fotografij Ljubljane (foto Janez Kotar). Na eni od njih sem našla Devico Marijo v Polju, kot se je včasih imenovalo Polje (cerkev se še vedno), kraj od koder prihajam. Čeprav je bila tudi v Polju kdaj megla, pa sneg in dež in sončni vzhod ni vsakič osvetlil celotne doline, je v mojem srcu Polje točno takšno, kot je na tej sliki. Vem, da sem doma, ko se pripeljem do cerkve z dvema zvonikoma, na katera smo do nedavna pogledovali, če nas je zanimalo, koliko je ura. Ker se Polje razvija, kot vse ostalo, so nam pogled na zvonika zagradili, od takrat uro iščemo na telefonih. Prav tako vem, da sem doma, ko lahko s pogledom zaobjamem celotne Kamniško-Savinjske Alpe, ki sem jih vse življenje občudovala skozi okno moje sobe. V Polju je lepo živeti, čeprav ni preveč blizu centra Ljubljane (morda ravno zato), vendar to vemo le tisti, ki smo se tu rodili. Vsi ostali se mu raje v velikem loku ognejo, saj je zanje Polje na drugem koncu sveta, pa čeprav je v resnici od naše hiše do pošte na Čopovi ulici le sedem kilometrov. Kar naj tako ostane, Polje je za vse, ki še poznamo kakšen star Polski izraz naših dedkov in babic.
Ni komentarjev:
Objavite komentar