Zima, zima bela

Končno sva šla spet na goro pogledat. Po dveh mesecih mirovanja sem komaj čakala akcijo in v soboto je bil dan taman za kakšen podvig. Vstala sva tako zgodaj, kot za v službo (le da veliko lažje, ker je bil pred nama prijetnejši dan), pojedla zajtrk in se odpeljala proti Gorenjski. Na poti sva vzdihovala nad podrtimi drevesi in se spominjala petkovega pohoda, ma kaj pohoda, bitke čez Golovec. Golovec, ki je bil včasih gost gozd, je danes igra mikada za velikane, ki so se jim po igralni površini potresli še zobotrebci. Ni ga drevesa, ki ne bi bil podrt, ali imel zlomljene vsaj ene veje. Lahko bi mi šlo kar malo na jok, če ne bi vedela, da so v življenju tudi bolj zoprne stvari od nekaj podrtih dreves, ki bi jih prej ali slej tako in tako posekali.



Cesto na Pokljuko so očistili dreves, zato pokol ni tako očiten in je snežni tunel prijeten, kot vsako zimo polno snega. Visoke zelene smreke, posute s snežnim prahom in bel tunel, ki ovija cesto so nekaj, kar mi vedno nariše nasmeh na ustnice. Poleg tega sva pa na poti srečala še tega orjaka, ki je snegu pokazal zobe.

En, dva, tri sva bila na Rudnem polju, parkirala in se podala na dolgo pričakovani sprehod proti Uskovnici. Sončen dan, modro nebo, sneg, kamor pogledaš in družba v kateri mi ni nikoli dolgčas. Si lahko želiš lepše sobote? Nikakor ne.