Dolina Tamar

Rada imam hribe, tiste visoke in vse malo nižje, pomembno je, da se premikam in da sem na svežem gorskem zraku, če je vse skupaj še obsijano s soncem, toliko bolje. Prejšnji vikend so bili v planu hribi, pa se nekako niso izšli, no ja, tisti dotični se niso, so se pa zato drugi. V Slovenji imamo toliko lepih gora, da res ne vem, čemu bi ves čas silila na isti konec. Včasih je super, da se kakšen plan podre in spremeni, ker nikoli ne veš, za katerim ovinkom te čaka novo presenečenje.

Mene je v soboto prvič peljal v dolino Tamar. Šla sva tako zgodaj (pa vseeno ne prezgodaj), da še ni bilo preveč ljudi, pri koči še sonce ni pogledalo čez gore, so rekli, da začne kukati šele po enajsti uri. Zanimiva ugotovitev me je prešinila, ko sva sedela ob čaju in luštreku (ja, ta se v gorah spodobi), pravzaprav sva bila na isti višini, kot če bi šla na Uskovnico, kamor sva sprva hotela. To se mi zdi res neverjetno, v Tamar (ki je na višini 1108 m) greš po cesti, ki je verjetno, kadar ni snega dostopna tudi z avtom in tistih nekaj klančkov je res lahko prehodnih. Pa še ozka dolina je skrita med visokimi mogočnimi gorami, da vse skupaj še bolj ponižno deluje. Na Uskovnico (na višino 1180 m) se moraš pa visoko vzpeti, poleti greš sicer tudi lahko z avtom, vendar ves čas navkreber in na koncu prideš do razgleda na dolino. S hriba.

Glede na to, da sva bila v dolini in ne na hribu, bi lahko sanke zaman vlekla za seboj, pa temu ni bilo tako. Nazaj proti Planici, so nama sanke prihranile marsikateri korak, ko sva drvela po klancih navzdol. Fiiijuuuu, midva in kronce v moji roki, ki so mi jih za osmi marec podarili v koči v Tamarju. Dan se je res super začel, da o nadaljevanju sploh ne govorim.