Mali Draški vrh

Tako je naneslo, da sva šla en teden po Ablanci spet v hribe. Včasih je res super, da se plani takole nenapovedano spremenijo. Mimogrede sva zaokrožila vrhove okoli Konjščice, saj sva v soboto skočila še na Mali Draški vrh (2132 m). Triglav se je sicer skrival za oblačno zaveso, pa nič ne de, sva si ga že velikokrat ogledala. Itak sva imela pa glavo polno misli, kako bova s tega presnetega vrha prišla dol. Jp jp, če sem se prejšnji teden pritoževala nad Ablanco, lahko zdaj rečem, da je bila pravi 'sprehod po parku', v primerjavi s temle vragcem.

Tja do Srenjskega prevala (1959 m) je še vse lepo kazalo, levo Ablanca, desno Veliki Draški vrh, zadaj kuka Tosc...na levi je pa še Viševnik, ki se ga na sliki ne vidi. Pot na Mali Draški vrh je označena kot zahtevno brezpotje, ponekod celo plezalne stopnje I ali II. Krasno res, priznam, da nisem tako natančno prebrala navodil pred vzponom, saj, kaj pa naj bi bilo hudega, ck ck, pa si gor. Če smo se na Viševnik sprehodili, se bomo pa še sem. Mhm....

Stena je bila strma in prav fino krušljiva, pot je bila pa zarisana zgolj v najini domišljiji... Tisto, a veste, ko se ti vsake toliko zazdi, da si le na pravi poti. No, saj si, le da ni tako izrazita, kot si jih vajen. Ko se nama je odprl pogled na dolino Krme, tam nekje globoko pod vrhom, so bile moje misli razdvojene - veselje, ker sva prišla na vrh in skrb, kako bova prišla dol. Eh ja...če sva gor, bova pa še dol.

Priznam, da je fino priti na vrh, kjer si sam s ptiči. Še bolje je, če se ti ob tem ne tresejo kolena, ampak saj tudi to mine. Če ne prej, ob sestopu. Razgled je bil čudovit, vreme je bilo na najini strani, tako da je ravno prav oblačno nebo zakrivalo žgoče sonce in ni prineslo dežja.

Sestopiti sva najprej želela proti Velikemu Draškemu vrhu, pa nekako nisva našla poti....kamorkoli sva pogledala, je gora padla v dolino, na eni strani čisto do Krme, na drugi do Jezerca, tam proti grebenu, pa tudi nekaj metrov globoko, toliko, da do roba niti nisva šla preverit. Pravilo je, če si po eni poti prišel gor, boš po njej prišel tudi dol. Pa sva šla lepo nazaj na Srenjski preval...počasi pa z andahtjo, bi lahko rekli.

Ko enkrat spet dosežeš ravna tla, kar hitro pozabiš na prehojeno strmino, pravzaprav si ponosen nase, da ti je uspelo. Da sva prišla gor in dol in da sva osvojila vse hribe nad planino Konjščica, kamor sva jo za nagrado ubrala na sirov štrukelj in šilce domačega. Ja ja, zasluženo!
Še nebo se je razjasnilo in prikazala so se srca...srce Malega Draškega vrha in tisto nebesno, ki naju vedno spremlja.