Ablanca

Po res zelo dolgem času sva prejšnji vikend spet skočila na en grič. V sklopu tistih, ki so z Uskovnice najlažje dosegljivi sta nama manjkala še dva in odločila sva se za Ablanco. Zato, ker ima tako fino ime, ker je ravno za piškot nad dva tisoč metri (2004) in ker naju je mikala že lansko leto.

Do planine Konjščica (Se samo meni zdi, ali je res v obliki srca?) je šlo gladko, noga pred nogo po razširjeni in kar precej blatni cesti sva bila hitro med konjskimi kravami v objemu gora. Nisva se za dolgo ustavljala, na nebu je bilo namreč polno temnih oblakov. Kljub temu, da dežja za tisti dan niso napovedali, v gorah res nikoli ne veš, kako se bo izcimilo. Tako sva naredila samo požirek vode in šibala dalje, vzpela sva se do dolinice Jezerca, kjer je zadonelo kravje mukanje. Pa ne od spodaj, s planine, pač pa od zgoraj, kjer so bile samo skale. Krave? Sredi gora? Ni bil ne privid, ne prisluh, čredo krav so gnali čez Studorski preval, precejšen del vzpona je še vedno po snegu, sicer pa je pot kar ozka. Že res, da imajo pogon na štiri noge, vendar tale vzpon zagotovo tudi zanje ni bil mačji, pardon kravji kašelj.

Krave so šle torej naprej, midva pa gor. Je bil kar zanimiv pogled s Studorskega prevala proti Ablanci, poti ni bilo, samo več ozkih stezic, polnih nakrušenega kamenja, levo in desno pa prepad. Hm, da nisva zgrešila poti? Nope, nisva...zato sva šla pač naprej in priznam, da je bilo kar zanimivo. Treba se je bilo držat, vsako skalco dvakrat prijet, da se ne bi odlomila, ne gledat v dolino, pa sva en, dva, tri osvojila še zadnjih sto metrov. Fina gora je tale Ablanca, taka gora z veliko začetnico, bi ji rekla, čeprav ni tako zelo visoka. Rada imam namreč vrhove, ki so skoraj špičasti, skalnati in na katerih si sam s ptiči. Takrat mi sendvič v foliji in požirek vode pašeta bolj, kot kjerkoli drugje.

Dol grede sva šibala po snegu, ki je primerljiv z meliščem in ti prihrani precej časa pri sestopu, da o čuvanju kolen sploh ne izgubljam besed. Našla sva tudi srce Ablance, pravzaprav nekaj njih, ampak tole je bilo najbolj fotogenično. Tokrat sva se ustavila tudi v koči na Konjščici, da sva nazdravila k srečnemu sestopu, sirov štrukelj pa pustila za prihodnjič. Res je lepo dišal, komaj čakam ta prihodnjič.