Friends will be friends

Zadnjič smo se dobile tri stare prijateljice. Ne stare po letih, pač pa dolgoletne, poznamo se praktično že vse življenje. Naše prijateljstvo je trdno, tudi če se vidimo res zelo redko. Še vedno živimo vse tri v istem mestu, niti ne tako zelo daleč, nobena od nas ni zapečkarica, ki bi nenehno čepela doma, pa nas je življenje vseeno odpeljalo vsako v svojo smer. Vsaka ima svojo službo in po svoje preživlja prosti čas. To, da smo se me tri dobile, je bil res neke vrste dosežek. Dogovarjanje za ta podvig bi lahko merila v mesecih, če ne celo v letih. Grozno, saj vem. Zelo mi je žal, da se ne vidimo pogosteje, ker mi je v njuni družbi prijetno. Zadnjič je bilo točno tako, kot da se ne bi videle le nekaj ur, ne pa nekaj mesecev. Pogovor smo nadaljevale, kjer se je nazadnje ustavil. Kljub temu, da smo zdaj kakšno leto starejše in imata oni dve že vsaka svojo družino, smo bile vse tri, takole na kupu, spet le smrklje, polne energije, ki smo govorile ena čez drugo in povzročile, da je hiša pokala od smeha. Za še večji občutek domačnosti so poskrbeli copati s srčki in skodelice, ki spominjajo na otroštvo. Od sedaj naprej si bom večkrat vzela čas za naše druženje. Rada ju imam in mislim, da se moramo potruditi, da se vidimo večkrat. Kaj nam pa ostane, če pozabimo na prijatelje?

Nanos

"No, katera gora je to?" sem poslušala vsako leto, ko smo se peljali na morje. Nanoooooos sem nekaj let zapored pridno odgovarjala, kot da vprašanje slišim prvič. Kmalu je prišlo do tega, da sem komaj čakala, da se pripeljemo v bližino gore in sem sama postavila vprašanje nazaj, zdelo se mi je, da sem strašansko prebrisana in veliko hitrejša od svojih staršev, ker sem jih uspela postaviti vprašanje, preden so ga oni meni. Zdaj, ko razmišljam o tem, se mi zdi, da so mi pač pustili, veseli, da sem se naučila imena gore, mimo katere smo se vsako leto peljali. Že več let se vsakič, ko se peljem tu mimo, spomnim na to vprašanje in ko bom imela svoje otroke, vem, katerega vprašanja bodo deležni ob vsakem mimovozu. Tako to pač je, nekatere stvati gredo iz roda v rod.

Naučila sem se pa tudi, da kapa na Nanosu pomeni, da bo vreme slabo. Vendar ta informacija velja le v smeri morja, pa še to le včasih. Ko se pelješ nazaj proti Ljubljani, je ponavadi vreme prej slabo, preden sploh vidiš ali nosi kapo ali ne. Večkrat sem se že tudi povzpela nanj, pot je luštna, strma in ponekod skalnata, ravno pravšnji hitri trening. Všeč mi je Nanos, pot gor, razgled z njega in pogled nanj. Pa magar v jesenskem oblačnem in deževnem vremenu. Včasih je takšen pogled še najlepši, tak skrivnosten.

Fuzbal

Jesen je prišla in z njo nova nogometna sezona, Liga prvakov, Evropska liga, Prva Slovenska liga, Angleška, Španska, Nemška, Estonska, Argentinska, Finska, Ruska, Češka.....in še in še, tem ligam ni videti konca, kolikor je držav po svetu toliko je lig. Pravzaprav jih je vsaj trikrat toliko, saj ima vsaka država prvo, drugo in tretjo ligo. Verjetno jih je pa še več, saj so poleg teh še amaterske, pa lokalne, medkrajevne, šolske, občinske...skratka nogomet se igra povsod. Dovolj je žoga in točki A in B med kateri se strelja. V osnovni šoli nismo rabili niti žoge, dovolj je bila kepa časopisnega papirja trdno zlepljena s taširokim selotejpom. Kot gol je pa služila vitrina na eni strani hodnika in prostor med dvema stebroma na drugi. Jasno je, da je bila steklena vitrina večkrat razbita, na drugi strani pa kakšna glava, ki je v borbi za gol pozabila na steber. Ta osnovnošolski nogomet na hodniku je bil seveda prepovedan, v vsakem odmoru so dežurni učitelji pobrali vse doma narejene žoge in jih pometali stran. Bolj pogumni nogometaši so jih v naslednjem odmoru pobrali iz smeti in igrali dalje, ostali pa so pač iz torbe vzeli novo žogo in igrali z njo. Jasno je bilo, da se bo v enem dnevu porabilo več žog, kot popisalo strani v zvezkih. Sem in tja sem tudi sama brcala žogo po šolskem hodniku ali na travniku za hišo, odvisno koliko fantov je bilo tisti dan v družbi. Saj ni šlo za resen nogomet, glavno je bilo, da smo se preganjali po svežem zraku in si vsaj pri sebi mislili, da smo najboljši na svetu. Otroške igre pač. V resnega nogometaša ni odrastel nihče, morda jih je nekaj postalo zvestih navijačev. Sama navijam za nogomet, kadar igrajo naši na večjih prvenstvih, ko pa Slovenije ni zraven, pa za Nizozemce in Špance. Ni posebnega razloga za to, Španija me privlači kot država, Nizozemci se mi zdijo pa postavni in od nekdaj so mi bili všeč njihovi oranžni dresi. Ja saj vem, čisto po babje. Pa naj imenujejo ekipe po številkah, zagotovo bi bila zvesta Sedmici, ne glede na to, od kod bi prihajali. Kakorkoli že, brezkompromisno sledenje eni ekipi, ali zgolj občasno spremljanje nogometa, zagrizeno navijanje ali navijanje zaradi druženja, fino je, da je na svetu vsaj ena stvar, ki povezuje ljudi. Pa naj bo to pod žarometi Marakane, ali v ozki uličici sredi Mumbaia.