Tajska - treking - jahanje slonov

Cudn bo zdej tole, pisat za tri dni nazaj pa kao, da se je lihkar zgodl, ampak se vseen potrudm. Najprej vseen povem, da se ravnokar vozimo nazaj v civilizacijo s takoimenovanim busom, ceprav smk mi bolj al manj zadi v nekaksnem pokritem kasonu s klopco na vsaki strani. S tem smo sli tud tja.
Tri dni nazaj nism mela pojma, kaj pricakovat od trekinga, slisala sem cel kup zgodb, kok je super in da to je treba nujno it, tko da sva sli s cisto pozitivo na pot. Najprej do turisticne policije, kjer so preverilk , ce smo res vsi potniki tisti s kopij potnih listov in nam razdelili nekaksne brosurice s telefonsko za prvo pomoc. Tud prav, upam, da ne bomo rabl. Ol na trznco po hrano, ipak gremo v divjino pa gasa dalje. Najprej sm se se sekirala, ker sm mela sam mestne najkice, trekingshoeswannabe, ampak kl sm vidla anglezinjo v allstarkah in irca v necem espadrilam podobnem, mi je odleglo. Moje najkice so se izkazale kot vrhunski dzungelski treking cevelj, tko da kapo dol. Je pa res, da niso ravno nove, kar je najbrz pomagalo.
Skratka...prvi dan naj bi hodili 3 ure do kampa, kar se je kmalu izkazalo za tri ure pocasne hoje, polzaste pravzaprav. Aja sej res, najprej smo sli jahat slone. Hja no, kaj nej recem...z neke ploscadi splezas v kosaro na slonovem hrbtu in gres lepo pocasi v hrib, drug za drugim...slon vmes je banane, ce jh imas, te pljuva z rilcem in se lagano spprtski vlece v breg, med tem ko se ti drzis za.kosaro, da te med premetavanjem ne vrze na tla. Padec bi bil pomoje kar trd. Bi rekla, da je jahanje slonov obkljukano, vendar nic posebnega. Se najbolj me je navdusola gospa na koncu, ki nas je slikala in nam cez pet minut ze prodajala nase fotografije v cudovitih handmade okvirjih iz slonjega dreka. Kar tam sredi nicesar je mela mali prinzercek in celo proizvodnjo. Pa na prvi pogled ne bi mislil, da zna splih upravljati s fotoaparatom. No, teh slik ni kipil nihce iz nase skupine. Si bomo izmenjali svoje. Upam.
Po slonih pa zares na treking. Po gozdu dol, mimo dveh novih vrst kar velokih pajkov, mimo slapov in z lahko malico na poti - oranznimi mravljami. Jap res, nic hudega slutece so dirjale po deblu sem in tja, mi pa smo se zive pobirali in zvecili. Zakaj? Zato, ker imajo okus po limoni. Cist zares. Obe z N sva pojedli po eno. Kasneje te tacka, kk se ti zatakne med zobe sicer malo moti, ampak jo lahlo splahnes v prvem slapu na poti.
Zdej moram pa na nov post, ker ne znam dosat nove fotke.....nadaljevanje sledi.