Lisičji rod, ali gremo me po svoje

Težko bi rekla, da sem bila kdaj zares tabornica. Prvič sem bila pri petih letih, ko so me, pojma nimam zakaj, poslali na tabor v Bohinj z Zmajevim rodom, kjer je bil tabornik moj pet let starejši brat. Na taboru sem si pridelala vzdevek "infekcijski klop", ker sem se brata držala, da ni mogel nikamor brez mene. Pa kaj, stara sem bila pet let, vsi ostali so bili za eno celo moje življenje starejši od mene. Pa še sredi gozda smo bili in spali v šotorih. Saj nisem bila strahopeten otrok, pa vseeno je bilo očitno tam zame vse novo, da sem potrebovala zavetje starejšega brata.

Drugič sem bila tabornica, ko se je ustanavljal novi rod, imenovan Žerjavov rod. Takrat je bila moja prisotnost bolj v znak podpore, saj so ga ustanavljali prijatelji. Pa še otvoritveno zabavo smo imeli takoj po ustanovitvi, kar je bilo v tistem obdobju kar dobrodošlo, bili smo namreč že v tretjem ali četrtem letniku srednje šole.

Tretjič pa sem bila tabornica pretekli vikend. Prijateljičin fant je enkrat pozimi padel na koleno in za začetek julija sta določila datum poroke. Torej moramo imeti dekliščino. Včasih tega niso poznali, mi pove mami, zdaj pa brez dekliščin in fantovščin ne gre. Razlika med eno in drugo je predvsem v tem, da na fantovščinah prevladuje norčevanje iz bodočega ženina, pri dekliščini se mi pa le zdi, da gre za milejšo obliko pridobivanja dovoljenja za zakon. Ker je bila naša bodoča nevesta tabornica, smo si nadele taborniške kroje, jo navsezgodaj zbudile s trobento (beri: pišuko, ki je bolj slabo delala in žvižganjem) in se podale v neznano. Njej neznano, nam pa zelo znano in dobro organizirano. Fantastičen dan se je začel s piknikom v naravi, nadaljeval s pridobivanjem FB prijateljev, ulično prodajo, peko pice in pevskim nastopom sredi Pivke, zaključil pa s taborniško igro 'lov na lisico'. Vmes nas je nekaj dogodkov presenetilo, vendar so ti le začinili dan in pojačali dobro voljo, da je nasmeh ostal na naših obrazih do konca in še naslednji dan, ko je morje pregnalo glavobol, obisk presenečenja pa pognal še zadnjo solzo sreče po njenem obrazu.

Čeprav sem sprva nasprotovala oblačenju kroja, se je ta zelo izkazal, tabornike namreč le redko kdo gleda postrani, saj so praviloma dobre volje, njihov moto pa je: 'Šibkejši pomaga močnejšemu'.