Čarobni gozd

Za tako gosto meglo, da bi jo lahko rezal, leži...gozd. In takrat se prikaže...konj...in krava...in še en konj...in še več krav. Poln travnik jih je bil in vsi so se želeli družiti. Priznam, mene je teh velikih živali kar malo strah. Saj si mislim, da ne morejo biti prav nevarne, ko so pa kar tako spuščene in razporejene po celem hribu, pa vseeno. Ko zjutraj odprem oči, si ravno ne zaželim, da bi me pa danes polizala ena velika krava, ali pa bohnedaj brcnil konj, pa čeprav bi me zato, ker bi se on ustrašil mene in ne obratno.

So pa takole v megli na robu gozda, delovali prav magično. Meglice so zavile travnik in gozd s tisto skrivnostnostjo, ki jo najdeš v grozljivkah, živali pa so mu dale življenje. Kljub radovednim konjem, ki se nista dala odgnati in kravam, ki so hlastale za gobami, je bil dan ovit v sijočo meglico res čaroben. Rada imam hribe, pa čeprav se jih zgolj sluti, rada vdihavam opojne jesenske vonjave gozda in čutim kapljice megle na svojih laseh. Rada imam tudi živali, le bolj od daleč, z varne razdalje.