Popoldanski slow food

No, pa smo se le uspeli uskladiti in dogovoriti za popoldansko druženje, ki ni le kavica, pač pa kosilo. Zamislila sva si pester meni, ki dokazuje, da sva se tudi midva veselila tega popoldneva in ga vzela čisto zares. Idej je bilo še veliko več, ampak nekje se je treba ustaviti in izbrala sva sedem hodov. Kakopak.

Že dobrodošlica je navdušila...Šampanjec fruit of the loom, kjer se mehurčki polupčkajo s svežim ananasovim in pomarančni sokom, ter metinimi listi. Nadaljevali smo s kolutkom sušija za okus, ki nas je hitro odnesel naprej do gratinirane kapesante, mmm. Za piko na i morskim predjedem smo brbončiče obarvali v črno...rižoto.

Od morja smo se poslovili z načilirano čičeriko, ki smo jo vso pekočo zalotili v objemu s karijevimi listi in čebulo. Da čili četrte stopnje pekočinske jakostne lestvice (al kakorkoli se tej lestvici že reče) ni kar tako smo hitro občutili na svojih sinusih. Lepo nas je prepihalo in nam prečistilo dihalne poti. Še dobro, saj smo nadaljevali s sezonsko obarvanim krožnikom, z velikanskimi tortelini, polnjenimi s tartufi in preliti z omako pokljuških jurčkov. Res slastno! Zadnja in glavna jed pa je bila ajdova kaša z jurčki (tudi pokljuškimi) in govejo klobaso, ter solato z domačega vrta.

Lepo smo se mastili, čisto počasi, pridno tudi zalivali, najprej z belim, nato z rdečim vinom, kot se zagre. Brez sladice ju nisva mogla spustiti domov in čokoladno pesna torta je požela prav toliko hvale, kot vse prej. Res je dobra, pa še polna železa, da bo kri takšna, kot je treba. Lepo je, kadar se zgodi takšno popoldne, vse pade na svoje mesto in z nasmehom na ustih se potopiš v sanjski svet.
...Za tistih nekaj uric, ko te sredi noči alarm vrže pokonci in oznani, da bo treba na telovadbo, ampak to je že nova zgodba.