Do tistih najbolj oddaljenih templjev se moras odpeljati s tuktukom, sicer bi lahko naredila 100 km, kar je pa v tej vrocini vseeno malo prevec. Danes je bil ogled krajsi, le dva templja in muzej min. V muzeju sva imela sreco in naletela na zacetek vodene ture, tako da nam je gospod american, ki se je stiri leta nazaj z zeno preselil v Kambodzo (doma sta baj vse prodala, dala na letalo se psa in sla), kjer vodita muzej, solata otroke (gospa jih uci anglescine), ki so zrtve min ali doma nimajo denarja za solo, hkrati pa s sodelavci organizirajo ciscenje min (samo v Kambodzi naj bi jih namrec bilo se pet milijonov). Zanimivo in poucno. Samo septembra naj bi jih namrec umrlo devet, v letosnjem letu petinsdemdeset, lansko leto pa kar dvesto.
Popoldan sva imela cas se za ogled mesta, kjer je vrvez kot na Khao sanu v Bangkoku. Tuktukovci, turisti, otroci ki prodajajo vse za en dolar (miss wanna buy, one dollar miss) tisti, ki samo prosijo, promet, vocina...skratka dzumbus, kot se zagre. Vcasih ze pase, vcasih se pa veselim tudi obale in morja...kmalu, zelo kmalu.
Najprej naju jutri seveda caka se en sportn dan, s kolesi na big tour po angkorju, 26km, kaj pa je to za naju. Pa se piknik imava v planu. To bo zabavno sredi tistega rdecega prahu. Saj res, danea je celo dvanajst sekund dezevalo, mislim da je padlo petinsedemdeset deznih kapelj. Pa tako sva se veselila dezja, ko sva zagledala crni oblak (z vedrom vode in vse).
Kakšen barvit kup krame!
OdgovoriIzbriši